Knjiga je namenjena vsem, ki ste kadarkoli ljubili in vsem ljubljenim. Vsem, ki vas je ljubezen zmlela ali odrešila. Vsem, ki vas je slekla in do nagega razgalila. Vsem, ki ste upali zaman. Vsem, ki ste omagali na poti iskanja. Eros vam vedno znova kliče, da navkljub vsej izkrivljenosti ta svet pripada ljubezni. Vsi smo njeni potomci.

Nastala je kot odgovor na utrjevanje pojma subjektivnosti časa. Čas je, da se naučimo zapravljati čas za tople poglede, neme besede, tišino koraka in spevnost src. Čas je, da premagamo lastno ujetost v objektivne časovne ritme.

Zakaj bi jo brali?
Mar ni srečanje z Erosom tisto, ki nas za vedno spremeni? Skozi ljubezen nam življenje pripoveduje svojo največjo skrivnost, zato učiti se ljubiti v resnici pomeni učiti se živeti. Avtorica pravi, da Eros najraje nameri svoje puščice v pogumne – tiste, ki se ne upirajo popolni predaji ljubezni. Oni so tisti, ki so najbolj dovzetni za večne skrivnosti življenja. Oni so tisti, ki si upajo iskati pot tam, kjer ni še niti smeri. Oni so tisti, ki sledijo strasti in dovolijo, da jih ta prečisti, pogosto skozi bolečino in izgubo, vendar pri tem ne izgubijo sebe. Eros obožuje tiste, ki ne iščejo varnostnih mrež, ampak si upajo skočiti v neznano.

Avtorica pravi, da je ljubezen zadnja skrivnost boga – njen cilj je, da nas presvetli, s čimer postanemo boljši ljudje. Še posebej ljubi so ji tisti, ki izberejo srečo namesto zlata in izkušnjo namesto varnosti. Sicer pa Eros izbere slehernega med nami, da bi nas preko mojstrskih zapletov in grandioznih prepletanj spomnil, da smo cilj pravzaprav mi sami. Mi sami smo cilj, ki se lahko prepozna le skozi drugega.

V svetu, kjer se vse vrti prehitro in preglasno, prihaja knjiga, ki vabi k ustavitvi. Vročica tresljajev duše je nova zbirka Lucije Mulej – izjemne avtorice, anropologinje in popotnice po krajih človeške notranjosti. Gre za umetniški mozaik ljubezenskih pisem, ujetih v formo pesmi, prežetih s telesnostjo, duhovno tenzijo in tankočutno samorefleksijo. Vsaka pesem je pismo – sebi, telesu, srcu, drugi ali Drugemu. In vsakemu pismu sledi koan – drobna uganka za dušo, ki vabi k razmisleku, čutenju in notranjemu premiku.

Knjiga je kot žareče ognjišče, v katerem se stapljajo besede in tišina. Zaznamujejo jo tresljaji: čustveni, čutni, intuitivni – a vedno tenkočutno izpisani v jeziku, ki se ogne patetiki in ostaja eleganten. Vročica ni le literarni projekt, temveč tudi povabilo k pogovoru: o ženski ranljivosti in moči, o prisotnosti v času umetne inteligence, in o tem, kaj pomeni ljubiti, ne da bi izgubili sebe.

Eden izmed koanov, ki se nežno zlije v tkivo knjige, sprašuje:

»Ali si ti vročica – ali telo, ki jo nosi?«

Ta knjiga se ne bere. Ona se živi. Je kot vino: zori v bralcu. In kot pesem: predrami nekaj, kar je dolgo molčalo.

Antropološko-filozofsko refleksijo Heroji začenja avtorica s poglavjem o razvoju duhovne misli v luči dualizmov, kakršna je tudi vzporedna ali prepletena pot materialne in duhovne znanosti. S tem se dotakne področja duhovne rasti, ki pa naj ne postane polje protislovnosti, kot se pogosto zgodi, če samooklicani »guruji« prevzamejo nalogo osebne rasti svojih sledilcev, ti pa jih nekritično posnemajo. Duhovno iskanje ima svojo psihopatologijo, nanjo opozarja tudi s fiktivnimi primeri, kot so recimo ukvarjanje z videzom, preračunljivost, lagodnost in udobnost ali napačen odnos do imetja, izobrazbe … Te, le na prvi pogled klišejske resnice za »duhovne iskalce« so v knjigi predstavljene na nov, izviren način. Avtorica pa skozi poglavja, v katerih govori o dimenziji časa, zgodovini srca in povezovanju inteligenc, uvaja zanimive ideje: časovne luknje in časovne žepe, konkavnost in konveksnost spomina, generacijske kode ali nov pogled na tradicionalno filozofijo o osebnem času in osebni karmi. »Temno noč duše«, kot imenuje neutolažljivo trpljenje, bi lahko presvetlili ob pomoči njenega vodenja in knjige Heroji. Beseda heroj nastopa kot sinonim za pogum in srčno ter duhovno moč.

“Od kar poznam avtorico, me je presenečalo, s kakšnim žarom se loteva analiz, pri tem pa brez predsodkov posega v široko intelektualno in duhovno dediščino.” doc. dr. Darij Zadnikar

“To je knjiga, za katero bodo na eni in drugi skrajnosti rekli, da jih je užalila, čeprav v resnici združuje, kar je težko združiti, in čeprav je skupek vsega, pomembno ogledalo, ki ne popači.” Bojan Tomažič, novinar

“Lucija deluje večplastno in tako zelo spretno prebuja skrite potenciale v ljudeh, ki jih posamezniki iz različnih razlogov potlačimo ali se jih sploh ne zavedamo.” dr. Aljaž Vilčnik, direktor v podjetju Chemcolor Sevnica, d.o.o.

“Nikoli več nismo bili takšni kot pred srečanjem z njo, saj je marsikomu izmed nas omogočila spoštljivo odkrivanje sebe samega in vseh skritih zmožnosti ter talentov.” Božena Macarol, samostojna davčna svetovalka

“Lucija mi s svojim neprecenljivim znanjem, z modrostjo, ki se odraža v čisti misli, razširja zavest in zavedanje o tem, kaj je prav in kaj ne.” dr. Peter Skuber, direktor projektivnega biroju Skuber, d.o.o.

“Srečanje s seboj prinese novo priložnost, da se sprejmeš tak, kot si, z vsemi odličnostmi in omejitvami. Ko dovoliš, da te gospod Jaz nagovori. Lucija ti na tej poti jasno ter nedvoumno pove resnico, ki včasih tudi boli, in ti ponudi možne poti.” Mirjana Jelančič, prof., ravnateljica.

Namen te knjige je dodati nekaj jasnosti v svet nenehnih iskanj in vedno novih vprašanj. Avtorica skuša pokazati na oblike mišljenja in načine čustvovanja, ki so odgovorni za kvaliteto naših življenj in globine naših uvidov.

Prepričana je, da je edina prava pot poštenje kot skladnost uma, duše in duha. To definira vse ostale poti – stvari se postavijo na svoje mesto; dogodijo se energijske izravnave. Svet ni eden, mnogo jih je, vsak človek ima svojega, ima pa tudi možnost, da ga poljubno spreminja. Poglobiti se v knjigo OnKraj RazKritja, je hkrati že odločitev, raziskati ostale svetove. V sebi vsakdo lahko začuti, kateri svet je zanj pravi in mu bo dovolil skusiti srečo. To je stanje duha, človek pa ima izbiro in moč, da stanje duha spremeni.

Redki so primeri, ko se intelekt lahko ukvarja z duhom, ne da bi ga povozil v svoji intelektualistični vnemi. Delovanje Lucije Mulej je v tem pogledu zagotovo izjemno in enako velja tudi za njeno knjigo. S kot skalpel ostro nabrušenim umom se antropologinja in doktorica socioloških znanosti podaja na področje duhovnih in psihičnih zakonov, ki niso zaznavni v polju vsakdanje zavesti, njihove posledice – še kako vidne in občutne – pa ostajajo tej zavesti nerazumljive in pripisane – običajno kruti – usodi. Šele sinteza razmišljanja in intuitivnega dojemanja odpre zavesti nove poglede na človekovo usodo. Ta zaključek, ki postane izhodišče njene nove paradigme, sam po sebi ni revolucionaren. Njegova posebnost in s tem posebnost te knjige je, da ga avtorica predstavi z vehemenco razumnika, ki se – prav tako vehementno – odreka teoretiziranju, hipotetiziranju, argumentiranju, protiargumentiranju. Od njej še kako domačega znanstvenega jezika pa ohrani jasnost razvijanja misli, ki večkrat služi temu, da bralca opozori na prvo zahtevo duhovnega razvoja: Spoznaj samega sebe. (novinar in magister antropologije Brane Maselj)

Lucija Mulej je napisala knjigo refleksij in obenem učbenik o življenju. V njej govori o mislih, ki nas razjedajo ali osvobajajo, o čustvih, ki nas osrečujejo ali zastrupljajo, o dobroti, ki ni dobra takrat, ko je zaukazana, o šibkosti in iskrenosti, ki se zlahka sprevržeta v svoje nasprotje, o nasilju, ki prežema tudi pozitivno naravnana dejanja in jih samodejno spreminja v slaba …, predvsem pa o razdvojenosti, ki nas pesti celo življenje, in o tem, kako jo preseči. Bližnjic ni, nam sporoča! Nekaj preprostih vaj, ki jih je avtorica dodala svojim refleksijam, to samo potrjuje. Kljub revam in težavam, ki nas v teh neveselih časih oklepajo, Pot vendarle obstaja. (glasbenica, pesnica in prevajalka Klarisa Jovanović)

Če bi me kdo vprašal, komu priporočam knjigo, bi mu odgovoril: najprej jo še in še priporočam sebi, saj sem zanjo avtorici nadvse hvaležen. Hvaležen sem za ugotovitev, da korak za korakom hodimo po poti individuacije. Bližnjice ne obstajajo. Na poti v samega sebe se torej ničesar ne da preskočiti. Bližnjice so v bistvu tudi eden od načinov mentalnega onesnaževanja, ki nas ovirajo približevanju jedra vsega, svoji duši. (iz spremne besede Jožefa Magdiča, dr. med., spec . psihiatrije)